Reference

Pod to rubriko sem se odločila uvrstiti izkušnje in odzive tistih, ki so se mi pisno zahvalili ali mi poslali svoje vtise o mojem delu. Hvala vsem, čeprav si želim tudi več konstruktivne kritike, saj si prizadevam postajati čim boljši kinolog in vzreditelj.

- - - - - - -

Ko sem na izgubila mojo malo mešanko, sem si rekla, da drugega kužka nočem. Vendar pa sem vsak dan bolj pogrešala njo, naše sprehode, treninge agilitiya, njene vragolije, še posebej pa njeno neizmerno željo po učenju novih stvari (trik sva se znali naučit v enem popoldevu in ga dejansko obvladat).

Poklicala sem našo inštruktorico male šole, da se malo pogovorim z njo, da mi svetuje kaj sploh naredit, da mi bo lažje. Svetovala mi je, da če si želim še vedno delat agilitiy, naj izberem pasmo, ki je primerna za to disciplino.

Takoj sem si postavila kriterije, ki jih mora moj bodoči kuža imeti in se lotila iskanja pasme.

Cel naslednji dan sem presedela pred računalnikom na internetu in brskala in iskala psa, ki bo imel lastnosti, ki jih hočem (poslušnost, učljivost, da je hiter, primeren za agilitiy, da je prvinska pasma ter kratko dlak). Nato sem šla še v knjižnico po knjige in revije na to temo. No in končno sem našla pasmo, ki bi mi ustrezala. Manchester terrier. Prebrala sem vse kar sem našla o tej pasmi. Vse članke, forume itd. Potem sem pogledala ali kdo vzreja to pasmo v Sloveniji in najdem dve psarni. Pošljem maile z mojimi vprašanji. Mantera mi je odgovorila v roku dveh ur. Napisala mi je vse o kužkih, kakšen je njen način vzreje in me povabila, da si mladičke pridem pogledat, saj je takrat ravno imela leglo. Seveda sem spet vpraša inštruktorico za mnenje, katera mi je povedala, da je pasma primerna za moj namen in mi je priporočala Mantero. Jaz še vedno nisem bila čisto 100% in sem imela neprestano vprašanja, na katera mi je Andreja vestno odgovarjala. Vse kar so mladički naredili, na kaj jih navaja, na katere stvari jih je testirala, kaj vse jih še čaka preden gredo v nove domove… v glavnem vsako podrobnost mi je sporočila, priložila slikice, tako da sem bila na tekočem. Videla sem, da bo moj kužek prišel iz pravih rok in se odločila, da bo ena psička moja. Šli smo pogledat mladičke, izbrali ime, jaz pa sem še naprej živela z mladički preko mailov in čakala dan, da se preseli k nam. Vsak dan sem komaj čakala, da vidim na kaj jih spet Andreja navaja. Seveda ni bilo dovolj, da sem jih videla enkrat in smo šli še enkrat.

Andreja je kužke lepo socializirala, tako da mi novi lastniki nismo imeli večjih problemov, ko smo jih pripeljali v naše domove. Poleg socializiranih kužkov, smo prejeli še opremo in hrano, katera je najbolj primerna. Seveda pa ostajamo v stiku, saj nam je Andreja neprestano na voljo za vsa vprašanja, daje nam nasvete, tako da je delo z našimi kužki lažje. Po prvem tednu pa se zopet dobimo, saj se začno igralne urice, ki jih vodi, septembra pa mala šola.

Andreja je oseba, ki ji ni vseeno v kakšne roke bo prišel kužek, zato bodoče lastnike skrbno izbira. Ko spozna lastnika, vidi kateri kuža je najbolj primeren za njega.

Zadnje čase se dogajajo vse mogoče zadeve z vzreditelji in kužki, za katere ne veš, če so sploh skoteni v psarni ali so pripeljani iz katere druge države, zato je najbolj pomembno dobro izbrati vzreditelja. Dober vzreditelj ti bo povedal vse pozitivne in negativne lastnosti pasme, prav tako tudi za posameznega kužka v leglu, kužke bo dobro pripravil na odhod v nov dom, prav tako pa bo bodočega lastnika pravilno usmerjal v delo. Psarna Mantera je lep primer dobre psarne in Andreja dobrega vzreditelja. Vesela sem, da jo spoznala, da tako lepo sodelujeva, zato jo bom priporoča vsakemu, ki bo želel kužka te pasme.

- - - - - - -

Sama sem bila presenečena nad kinološkim znanjem vzrediteljice, prepričala me je z različnimi informacijami ter precej spremenila moj odnos do psov, saj sem nanje prej gledala bolj z vidika zadovoljevanja njihovih fozioloških potreb, jih hranila, peljala ven, da so opravili svoje potrebe, nič pa nisem vedela o njihovih socialnih potrebah kot članu družine. Od začetka imam same mešančke, trenutno imam tri najdenčke. Ogromno sem izvedela glede hranjenja, pasjih potreb po sodelovanju s človekom. K Andreji sem prišla, ker so v pasji šoli obupali nad mojim Šarpom, saj je bil popolnoma neubogljiv. S tremi psi sem že pri njej opravila malo šolo in tečaj osnovnega šolanja ter z vsemi s čez 90% opravila izpita A in B-BH. Hvala Andreja za vso pomoč in nasvete.

- - - - - - -

Začela sem se zanimati za pasmo MT, ker mi je bila tako simpatična. Potem smo se srečali, se pogovorili in se na koncu odločili za drugo pasmo, zlatega prinašalca, saj smo se želeli ukvarjati tudi z reševanjem. Presenetila nas je, ker nam je iskala zares skrbnega vzreditelja, kuža, ki smo ga dobili je zdrav in čudovit družinski pes. Zanimivo se nam je zdelo, da ni navijala samo za svojo pasmo, temveč nam predstavila kar nekaj pasem, ki bi ustrezale našim željam in smo skupaj izbrali, njo pa smo prosili najprej za dobrega vzreditelja (uvozili smo ga iz Nemčije), potem za potrebno opremo, ki smo jo kupili preko njene psarne in zato ceneje, tudi najboljšo hrano nam je svetovala ter dala cel seznam veterinarjev na našem področju, ki so priznani strokovnjaki. Pri njej smo bili v mali šoli in tečaju osnovne poslušnosti, potem smo opravili izpita A in B-BH, enega z vsemi točkami, enega s točko manj, potem pa nam je predlagala društvo za reševanje, katerih član smo postali. Veseli smo tako dobrih vzrediteljev kot je Mantera.

- - - - - - -

Mož se je zanimal za nakup dobermana, a ker sva že v letih, sva si želela manjšega psa. Takoj nama je bila všeč ta pasma. Kontaktirala sva ga.Andrejo, ki je kmalu prišla na obisk s svojo psičko ter si vzela pol popoldneva časa za pogovor o psu. Ker bi to bil najin prvi pes, sva sklenila še eno leto počakati ter se v tem času redno družiti z ga.Andrejo ter spoznavati življenje s psom. Končno je napočil pravi trenutek in k nama je s pomočjo ga.Andreje prišel simpatičen mešanček Dik, kot sva ga začela klicati, ki je bil v zavetišču za pse. Zelo naju razveseljuje. Ga.Andreja nama je nabavila zanj opremo, res kvalitetno, ker jo imava še sedaj, po 6. letih, tudi hrano nama redno pripelje kar na dom. Ker je kuža bil precej plah in nevajen ljudi, smo se pol leta dvakrat tedensko dobivali in nas je ga.Andreja vodila, da je Dik počasi začel dobivati pogum ter zaupanje v ljudi. Sama ga je tudi peljala na kastracijo ter nama pomagala pri negi (striženje krempljev, čiščenje uhljev in dvakrat, ko se je poškodoval). Hvala ga.Andreji za pomoč, bomo večni dolžniki.

- - - - - - -

Takoj, ko smo videli sliko, smo se odločili za to pasmo in kontaktirali vzrediteljico. Bil sem presenečen, ker smo se dolgo pogovarjali, o značaju, uporabnosti, negi, zdravju te pasme in tako smo dobili bolj celostno sliko. Tri tedne smo preživeli en dan z mladičkom in spoznali, da to ni tako preprosto, kot smo si predstavljali, zato smo počakali še eno leto in ga šele takrat vzeli pri njej. Bistveno več informacij in izkušenj smo imeli. V tem času smo bili večkrat zraven, ko je imela tečaje šolanja, tako, da nam je bilo lažje, ko smo dobili svojega mladička. Ves čas nam je bila na razpolago za pomoč in to nam je veliko pomenilo, saj je bil to naš prvi pes. Prvič ga je tudi sama peljala na razstavo, nam ga peljala cepiti, kastrirati. Nobene opreme še nismo kupili, saj smo jo res vso in zelo dobro dobili z mladičkom. Veseli smo vedno, ko se srečamo, to pa je gotovo vsake nekaj mesecev, ko nam pripelje hrano in vedno še kakšno pozornost. Taki vzreditelji so res pohval vredni.

- - - - - - -

Sam sem psa že imel in sem hodil k Manteri na šolanje svojega ovčarja. Navdušila me je za pasje športe in tako sem začel s treningi agilitija. Še prej sem opravil izpit B-BH z 98%, na kar me je pripravila Mantera. Všeč mi je, ker vzgaja na prijazen način, vidi se, da dobro pozna pse in vse njihove muhe. Odvadila ga je kar nekaj razvad (skakanja na mimoidoče, lovljenja mačk, kopanja lukenj in renčanja na druge samce). Dvakrat sem pri njej pustil psa v varstvu, ko sem moral v tujino, saj ji zaupam, da se pri njej psu res najbolje godi. Priporočam Mantero tudi drugim, predvsem za šolanje.

- - - - - - -

Sama sem spoznala ga.Andrejo na sprehodu s svojo psičko, ko je napadla njeno psičko, kot že mnoge druge. Potem me je večkrat obiskala, mi svetovala glede preprečevanja napadov na pse. Ob obiskih sem se veliko naučila o potrebah psov (to je moja druga psička, obe sem dobila po prisili – ju podedovala eno od staršev, drugo od sina, ko ju niso več hoteli imeti), pravilni hrani, negi. Vsak mesec mi je prišla psičko negovati in mi pripeljala hrano, tudi cepila mi jo je. Je izredno ustrežljiva in prijazna, zelo rada pomaga.

- - - - - - -

Ko smo kupovali opremo za živali, smo ga.Andrejo srečali in nam je prijazno svetovala najboljšo in potrebno opremo, tudi glede hrane, pogovorili smo se o pasmi (Borderski ovčar), dala nam je veliko informacij o tej pasmi, nam redno pošiljala različne linke v dobrimi vzreditelji, tekmovalci, tako, da smo se še pri njih zanimali o tej pasmi. Kasneje smo jo obiskali, kadar smo imeli kakšne težave s kužkom in vedno nam je pomagala, predvsem prve mesece, ko smo dobili mladiča. Sedaj nas navdušuje za agiliti in druge pasje športe.

- - - - - - -

Midva sva se začela zanimati za pasmo, ko sva našla objavo legla. Takoj smo si začeli dopisovati po mailu, kasneje sva jo obiskala. Bila sva vesela njenega pozitivnega odnosa do psov ter skrbi zanje. Že ko je bil mladiček še majhen, sva ga vsak vikend obiskala ter se med tem veliko pogovarjala o prvem delu z mladičkom, saj je to najin prvi pes. Dosti lažje nama je bilo, ko sva ga dobila, z njim vso opremo, hrano za kar nekaj časa. Teden kasneje smo že začeli z igralnimi uricami, kjer smo skupaj z drugimi lastniki prebrodili vse začetniške težave ob skrbnih nasvetih vzrediteljice. Kasneje je organizirala še cepljenja, ko se je poškodoval, nama je svetovala najboljšega veterinarja, končali smo nadaljevanje šolanja, hrano nama redno dostavlja ter svetuje pri vzgoji. Ko pride, je pes vedno zelo navdušen in tudi to mi je znak, da je dobra vzrediteljica, ki jo imajo psi radi. Midva sva res zadovoljna z njo. Upava, da je več takih, ki se jim ne gre le za to, da čimprej prodajo mladiče in se potem zanje ne zanimajo več – imava žal tudi tako izkušnjo od mojega brata, kjer pes na koncu niti ni imel pravega rodovnika, bolan toliko, da je že večkrat preplačal znesek, za katerega je psa kupil, pa je kupljen pri dolgoletnem slovenskem vzreditelju s psarno, tako, da sva bila tudi midva na začetku nezaupljiva.

- - - - - - -

O Manteri samo dobro. Ima res celosten pristop k psom, kvalitetno vzrejo, zraven nudi vso pripadajočo pomoč, pri nakupih, veterinarjih, hrani, šolanju, tudi varstvu. Sicer nimam njenega mladička, pač pa večkrat letno varuje našo psičko Bibo, morskega prašička in papagajčke, ko smo na službenih poteh ali počitnicah v tujini. Pri njej smo psičko pri njenih 5. letih tudi šolali, a nismo delali izpitov. Radi se družimo z Mantero, saj vedno izvemo nekaj novega, pa tudi psička je nora nanjo. Naredila ji je tako ležišče, da ga hoče imeti vedno s seboj, ko kam gremo (nese ga v avto), večkrat nam pripelje kosti ali naredi kakšne priboljške. Lani, ko je psička prvič bila hudo napadena, je takoj prišla z nami na kliniko in nam jo potem pomagala negovati, ko smo bili mi v službi, ona pa na porodniški. Res ji lahko zaupamo in tega smo najbolj veseli.

- - - - - - -

Sam sem iskal neko individualno šolanje za mojega dobermana, saj sem doživel zelo negativno izkušnjo grobosti inštruktorja v pasji šoli, zaradi česar je pes postal zelo nepredvidljiv, večkrat je na kakšnega človeka renčal, tudi skočil proti njemu, tujcem se ni več pustil dotikati. Pol leta sem hodil na individualno šolanje dvakrat tedensko in sem zelo zadovoljen. V tem času je Don zelo napredoval, bila sva tudi na dveh razstavah, na katere naju je pripravila Andreja (to bolj kot vajo za socializacijo, kot da bi si želel razstavljati), njegovo slabo vedenje sva večinoma že odpravila in uspešno naredila tudi izpit B-BH (97%) ter kasneje IPO1 (75/90/82), več pa se z izpiti ne bom ukvarjal. Bistveno mi je bilo, da psa ukrotim, da se mu povrne zaupanje v človeka ter da mu zopet zaupam. Enkrat sem pustil Dona za en teden v varstvu in ko sem se vrnil, sta me presenetila s petimi novimi triki, ki jih Don z veseljem pokaže še danes. Vesel sem, da obstajajo tako dobri inštruktorji, kot je Andreja.

- - - - - - -

Mi smo iskali družinskega psa in tako našli leglo Machesterskih terierjev. Rezervirali smo mladička. V tem času nas je nekajkrat obiskala vzrediteljica, se z nami pogovorila o tem, kje bo pes živel, kje bival, kdo ga bo šolal, določili smo kaj bo smel in česa ne ter kako se bo obnašal do odraščajočih otrok. Izbrala nam je simpatičnega kužka, nam dala opremo, hrano, kasneje smo ga skupaj cepili, kastrirali, ga šolali, za kakšno večje udejstvovanje se pa zaradi družinskih obveznosti nismo odločili. Je naš najboljši prijatelj, izredno vesel vsakega obiska vzrediteljice. Imamo samo dobre izkušnje z njo.

- - - - - - -

Naš kuža je po enem letu le prišel k nam. Toliko časa smo ga namreč čakali pri Manteri in nam se je zdelo zelo dolgo. A nam je bilo lažje, ker smo jo večkrat obiskali, šli skupaj na izlete z njenimi psi in ob tem spoznavali življenje s psom, drugačno, kot sem ga poznal sam, ko sem pred dolgimi leti imel nemškega ovčarja, ki je bil zunaj v pesjaku. Zelo je spremenila naš pogled na psa kot aktivnega družinskega člana, ki zahteva nego kot en otrok. Veseli smo vse pomoči, tako pri nabavi opreme, hrane, cepljenjih, sterilizaciji, šolanju in predvsem pri odpravljanju raznih razvad. Veseli smo, ker se lahko na Mantero vedno obrnemo po nasvet ali konkretno pomoč (še vedno ne zmoremo striči nohtov). Kadar pride, nas vedno nauči še kakšno novo igro s kužo. Veseli smo našega terierčka in zadovoljni z vzrediteljico. Sedaj smo še naše kolege navdušili za to pasmo, če bodo uspeli počakati do prihodnjega leta.