Zgodovina psarne
Zgodovina moje ljubezni do psov se je začela že pri ranih 10 letih, ko sem se po sliki v knjigi zaljubila v Nemškega pinča, vendar ga takrat nikjer nisem uspela najti, zato smo pristali na simpatični mešanki Jari, ki me je vpeljala v skrivnosti pasjega življenja in me zvesto spremljala tekom odraščanja polnih 12 let. Ko me je po težki bolezni zapustila, sem se odločila za Malinoisa, saj sem si želela aktivnega, večjega psa, ki bi me spremljal na mojih kolesarskih, pohodniških in drugih dogodivščinah, po drugi strani pa sem se želela resneje ukvarjati s šolanjem psov. Tako sem pred sedmimi leti in pol pri Nuški Sergo dobila svojega malinoisa Rexa (Igor Pollux).
Zelo temperamenten, živahen pes, z ogromno energije mi je hitro dal vedeti, da me vsak dan potrebuje za igro, učenje trikov, šolanje in dirkanje v naravi. Tako sva kmalu okoli prvega rojstnega dneva začela tudi z resnim šolanjem do opravljenih vseh mednarodnih izpitov v klasiki (sled, poslušnost, obramba). Kolikor so mi dopuščale šolske obveznosti, sva hodila tudi na tekme v domovini in tujini, kjer je dosegel kar nekaj vidnih uspehov (CACIT). A bolj kot klasika, ga je vedno navduševalo skakanje, tek čez drn in strn. Zato smo se končno le odločili za agiliti, v katerem vedno uživa. Na tekmah je vedno bil med najhitrejšimi psi, vendar premalo natančen in zbran za vidnejše rezultate. Kmalu sem opazila, da je vedno pogosteje po treningih ali teku začel šepati in pri 7 in pol letih smo potrdili sum na borelijo. S tem je končal svojo tekmovalno kariero in ostal vsakodnevni spremljevalec na naših poteh. Moja želja po črnih psih z rdečimi vžigi pa ta leta še kar ni potihnila. Ker je bilo pred nekaj leti malo konkurence v srednjem razredu pri agilitiju (psi med 34 in 43 cm plečne višine), sem začela iskati primerno pasmo, po možnosti brez kupiranih uhljev in repov. Po drugi strani pa sem želela v Slovenijo pripeljati pasmo, ki bi bila čim bolj idealna za v stanovanje in družine z majhnimi otroki, tako glede nezahtevnosti pri negi, kot po značaju, primernem za življenje v stanovanju, ob majhnih otrokih itd. Tako sem se po nekaj mesečnem iskanju in poizvedovanju z vzreditelji Manchesterskih terierjev v Evropi odločila za nakup psičke iz psarne Lantaka iz Italije, ki ima v svoji vzreji že več kot 100 psov s šampionati, mednarodnimi šampionati in celo nekaj svetovnih lepotnih prvakov in udeležencev Cruftsa (najuglednejše svetovne razstave psov, ki je vsako leto februarja v angleškem Birminghamu). Ker sem si želela pasmo vzrejati v Sloveniji, mi je bilo pomembno, da je psička iz kar najboljših krvnih linij. Tako je pred dobrima dvema letoma in pol k nam prišla psička Bony (Lantaka Zenith od Sunlight). Z Rexom sta takoj postal a nerazdružljiva prijatelja.
Skupaj smo hodili na treninge agilitija in jo razstavljati. Pri letu in pol je postala Slovenska mladinska šampionka, opravila je vzrejni pregled in potem smo začeli načrtovati njeno prvo leglo. Skotilo se je prvih 6 mladičkov in Bony je začela živeti samo zanje. Bila je čudovita mama, le socializacijo in vzgojo je po prvem mesecu začela prepuščati meni. Iz tega legla smo obdržali čudovito psičko Mantera Azura – Loti, ki se je s svojo ljubkostjo kmalu vsem prirasla k srcu, po posvetovanjih z najvidnejšimi evropskimi vzreditelji, pa je psička tudi izjemno lepa predstavnica svoje pasme.
Na žalost smo se morali tisto jesen posloviti od Rexa, saj je imel tumor na dveh stegenskih sklepih. Boni je izgubila svojo 'samozavest', naša hči Petra pa tistega, ki ji je pomagal shoditi, jo varoval pred padci. Dolgo časa se nisem mogla potolažiti.
Prihodnjo pomlad smo sklenili Boni pariti s Finskim samcem, saj so Skandinavci eni redkih vzrediteljev, ki vztrajajo pri pasmi določenih standardih glede višine, večina zahodne in srednje Evropskih vzrediteljev pa njihovo višino nenehno povišuje. Tako smo dobili prav na velikonočno nedeljo druge mladičke, od katerih se kar nismo mogli ločiti. Prava atrakcija so postali v vasi, kamor smo se preselili iz mesta. Zaradi pričakovanja naše druge hčere, se nismo odločili za treninge agilitija in več razstavljanja Loti, saj je postalo vse že precej naporno, poleg tega pa smo želeli postati kar najboljši prijatelji drug drugemu. Mladičke sem še dolgo zasledovala v mali šoli, ki jo organiziram samo zanje, se veselila njihovega napredka ter se nasmejala njihovim potegavščinam in razigranosti.
Moj namen je vzrejati pasemsko kar najbolj skladne mladičke, zato ne morem pariti z večino Evropskih samcem, ker so, predvsem v Nemčiji in Avstriji psi tudi po 5 cm višji od pasemskega standarda, v ostalih Evropskih državah pa okoli dva cm manj. Zato sem se odločila pariti s Finskimi samci, ki so ustrezni standardu. Če bom našla, nameravam v Slovenijo pripeljati nekaj najlepših samcev in jim imeti v solastništvu.
Poleg vzreje, se do doseženega mednarodnega šampionata posvečam tudi razstavljanju mladičkov moje vzreje, z veseljem jih tudi sam razstavljam ter naučim te umetnosti njihove lastnike. Ponosna sem na njihove dosežke, ki jih z veseljem objavljam na tej internetni strani. Vsi mladički so pri meni deležni igralnih uric, male šole, tečaja osnovnega šolanja, šole razstavljanja ter uvod v rally obedience, atletsko najbolj razpoložene mladičke pa usmerjam v agiliti, v katerem je ta pasma zelo perspektivna in uspešna, predvsem v Skandinaviji, pa tudi v Zahodni Evropi (npr. Nemčiji).
