Leglo B

CH Lantaka Zenith of Sunlight & CH Dabljuu Who's Gotfellow


Sredi februarja 2006 smo Bony drugič parili, tokrat s perspektivnim finskim samčkom. Tokrat smo pričakovali mladičke v našem novem domu. Vanj smo se preselili ravno na dan Bonine kotitve, s katero pa je zamujala polnih 5 dni. Prav zato sem pričakovala težko kotitev, saj sem vedela, da bodo tudi mladički težji od teh od prejšnjega leta. Moje napovedi so se uresničile. Ravno za veliko noč smo dočakali naše druge mladičke. Na svet je privekalo 5 krepkih mladičkov, dva samčka in tri samičke, ki sem jih poimenovala:

  • Mantera Byron
  • Mantera Beatrice
  • Mantera Bacardi
  • Mantera Brioche
  • Mantera Bevery

Kljub velikemu naporu in izčrpanosti je Bony dosti bolj kot lani vedela, kako je treba z mladički. Ves čas skrbi, da ostaja mala čredica ob njej, jih skrbno neguje in hrani. Zelo nerada jih zapušča, pa še to samo takrat, ko mora opraviti potrebo, za nekaj minut. Pusti se celo toliko crkljati, da se hrani izključno iz moje roke, čeprav ima hrano pol metra od svojega ležišča z mladički. En mladiček je pravi vagabund in ga v Bonini odsotnosti pogosto najdem nekaj metrov stran od drugih mladičkov. Pravi užitek mi je gledati Boni z mladički - videti je, da ji je ta pasja vloga najbolj pri srcu, zato ji z veseljem omogočim še kakšno izkušnjo družinske sreče.
Je pa to okolje mladičkom dosti ljubše, saj so lahko bili od dopolnjenega 4. tedna praktično ves dan zunaj. Skupaj smo nekajkrat dnevno tekali po travnikih, jih lovili pri njihovi igri, ko so precenili svoje moči in padli v kakšen jarek ali potoček. Nismo se mogli nasmejati njihovim norčijam. Že zgodaj sem jih navadila, da sem sama vodja tropa - no, oprosti Boni, a priznaj, da jih sčasoma nisi mogla več sama poloviti - ki igro začenja in končuje. Z velikim veseljem so pričakovali moj prihod. Po igri smo se začeli navajati na prihode k meni. Vreščanje in skakanje je postalo stalnica. No, morali smo prepričevati sosede, da nisem nič znorela, le tako vzgajam mladičke, da sem bolj zanimiva od vseh žuželk, rastlinic in vrtnikov in da se splača priti k meni, če drugega ne, vedno dobijo kaj dobrega za pod zob. Sčasoma sem začela s parom mladičkov hoditi na samostojne sprehode. S tem sem jih želela navaditi na hojo s povodcem, obnašanjem do drugih živali, ljudi, avtomobilov in kolesarjev. Zadnji teden je vedno najbolj naporno, saj je obveznosti z mladički največ ( pridobitev rodovnikov, cepljenje, čipiranje, tetoviranje, nakup vse opreme in hrane za mladičke, pogovori z bodočimi lastniki...) ob že tako številčnih vsakodnevnih aktivnostih. Najtežji trenutek pa je zagotovo trenutek oddaje mladičkov, saj z njimi vedno odhaja tudi del mene. Največ kar lahko zanje storim je, da se potrudim najti kar najboljše lastnike ter jih sledim v njihovem razvoju in jim pomagam, kadar potrebujejo pomoč.