PSARNA MANTERA

CH Lantaka Zenith of Sunlight & Carniolius Whiskey

Konec februarja 2005 smo prvič parili. Iz te paritvene kombinacije si obetamo odlične mladičke, saj sta oba stara očeta svetovna lepotna šampiona, stare mame pa mednarodna in vzrejna šampionka.

25. 4. 2005 popoldne je Bony skotila svoje prve mladičke. Začelo se je malo po opoldnevnem sprehodu, ko je postajala zelo nemirna, se vrtela v kletki in občasno cvilila, se lizala. Ob 12.15 je na svet prišla Arabela, četrt ure za njo Adelina, potem pa skoraj 2 uri nisva uspeli prav obrniti zadnje punčke, ki se je prav nesrečno zagozdila v porodnem kanalu. Z veliko izgubljene energije, nama je le uspelo ob 14.30 na svet spraviti Azura. Hm, same punce, smo se čudili. Potem je sledil moški triumf. Najprej je 20 minut za zadnjo psičko luč sveta uzrl Armani, kmalu mu je sledil Atos in potem smo bili vsi prepričani, da je konec z mladički, zato smo že vse pospravili, uredili mladičke, jih dali mami za sesati in očistili utrujeno mamo. A manj kot uro kasneje je Bony spet postajala nestrpna in se začela lizati. Hitro smo spet vse pripravili, odstranili mladičke in pomagali prav obrniti še zadnjega samčka – Apolona.

Kar 6 mladičkov (kar je ogromno za to pasmo), od tega pol samčkov in pol samičk, smo poimenovali:

• Mantera Armani
• Mantera Atos
• Mantera Apolon
• Mantera Azura
• Mantera Adelina
• Mantera Arabela

Bony je odlična mama – tri tedne se ni premaknila od mladičkov, ves čas jih ljubkuje, hrani, pospravlja za njimi, jih čisti. Kadar so imeli ležišče preveč mokro, ga je sama zvlekla stran, tako, da sem ji pripravila novega. Po dobrem tednu se je navadila, da sem ji vsak dan mladičke umila in jim vsak tretji dan strigla kremplje, sicer je bila hudo popraskana. Po treh tednih napornega materinstva, sem ji začela pomagati pri dohranjevanju mladičkov. Dokazala je tudi, da je odličen varuh svojih mladičkov. Katerikoli tujec v stanovanju v času prvih nekaj tednov, je bil deležen njenega renčanja, če pa je naredil korak bliže h kletki, pa grozečega razkazovanja zob. Ni kaj, svojih mladičkov zlepa ni želela kazati drugim. A mi smo jih vseeno vsak teden spremljali s fotoaparatom.
Po prvih nekaj tednih, ki smo jih preživeli v stanovanju, sem mladičke dvakrat dnevno dala v avto in smo pobegnili daleč stran od mesta in cest. Tam so se naigrali, dokler niso nekateri od utrujenosti zaspali kar na travniku. Ob enem naših izletov so nas obiskali tudi iz TV, kjer so nas posneli za oddajo o živalih in predstavili našo pasmo.
To leto sem kar dolgo iskala primerne lastnike mladičkov, saj ljudje pasme niso poznali, zato so klicali od lovcev, preprodajalcev, veliko je bilo teh, ki so si želeli mini dobermana, ki bo čuval hišo in dvorišče ter živel v pesjaku ali na verigi. Sama pa sem si kar najbolj želela aktivnih družin z otroki in prav k tem je šla večina mladičkov.